Hermenevtični problem razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma: J7- 4631 (2022–2025)
Predlog raziskovalnega projekta obravnava epohalno izkušnjo nihilizma v pogledu razumevanja človeške eksistence in koeksistence. Vidik koeksistence je posebej podan ob predpostavki, da javljanje nihilizma danes poudarjeno zadeva horizont skupnega življenjska sveta, ki ga zaznamujejo globalne in lokalne družbene krize. V skladu s tem je tudi načrtovana izvedba raziskovalnega projekta podana v dveh usmeritvah. Prva zadeva konceptualno opredelitev fenomena nihilizma, ob čemer so upoštevani njegovi filozofski, zgodovinski, umetniški, literarni, religiozni, tehno-znanstveni, kulturni in socialni konteksti. Druga usmeritev je povezana z neposredno obravnavo epohalnega stanja nihilizma: v vsem človekovem udejstvovanju, v vsem tistem, kar imenujemo rast kulture, razvijanje družbe, razmah ustvarjalnosti, dvigovanje izobrazbene ravni, znanstveni in tehnološki napredek, demokratične pravice in svoboščine, skupaj z vero v Boga, umanjka to, da se človek izpolnjuje kot človek. V situaciji, ko družbena subjektiviteta vse postavlja v funkcijo pridobivanja na kapitalsko-tehnični moči, se hkrati briše smisel človeške eksistence in koeksistence ter življenja nasploh. Kljub temu, da vsepovsod terjamo in zagovarjamo odgovorno ravnanje, ostajamo v pogledu vprašanja smisla humanosti brez odgovora. Ta okoliščina opredeljuje tudi pripravo hermenevtične topologije raziskovalnega projekta kot kritične analitične podlage za razumevanje te nihilistične krize sodobne človeškosti. S tem je metodološko nakazana strukturna interpretacija smisla samega, kakor jo zastopa hermenevtično usmerjena interdisciplinarna humanistika.
Humanistične vede so bile v svojem novejšem razvoju vse po vrsti postavljene pred metodološko nalogo, da eksplicitno podajo svoj model interpretacije. Problemsko polje razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma nas sooča s tujostjo človeškega in medčloveškega izkustva, ki ni vselej neposredno interpretativno dosegljivo in zato terja preseganje utečenih modelov interpretacije v okvirih humanističnih ali socialno-psiholoških študij. To nedvomno pomeni poseben izziv za oblikovanje interdisciplinarno usmerjenega raziskovalnega pristopa, ki se v svoji izvedbi, sledeč sami hermenevtično logiki posredovanja smiselnih struktur, ne omejuje le na njihovo konceptulizacijo, pač pa že izhodiščno vzame v zakup tudi vidik njihove komunikacije. Način razumevanja bivanjskega izkustva je namreč zmeraj odvisen od tega, kako se ali se ne o njem sporazumevamo in kaj v tem oziru pogojuje možnost sporazumevanja.
Ključen komunikativni vidik je v okviru predlaganega raziskovalnega projekta najprej podan s tem, da omogoča medsebojno soočanje in povezovanje različnih razumevanj sodobnega nihilizma v filozofskih, religioznih, etičnih, umetniških, literarnih, kulturnih, zgodovinskih, znanstvenih in družbenih horizontih. To lahko prispeva k oblikovanju skupne perspektive humanističnega diskurza, ki se more razglašati za posthumanistično ali transhumanistično že zato, ker se danes širom sveta soočamo s primeri dehumanizacije, ki nas tako rekoč primorajo, da zagovarjamo perspektivo nove humanizacije.
Ključni pojmi:
nihilizem, eksistenca, koeksistenca, interdiciplinarna humanistika, hermenevtika, filozofija, religija, culture, history, literatura, umetnost, znanost, tehnologija, humanizem.
Pomen za razvoj znanosti oziroma stroke
Raziskovalni projekt »Hermenevtični problem razumevanja človeške eksistence v epohi nihilizma« naj bi na osnovi hermenevtičnih metodoloških izhodišč prispeval k razvijanju interdisciplinarne humanistike. Opozoriti velja, da se ob splošnem poudarjanju relevantnosti interdisciplinarnih raziskovalnih pristopov, interdisciplinarni kontekst sam po sebi še vedno obravnava vnanje kot povezovanje različnih teoretskih disciplin na določenem polju raziskav. Tako vnanje razumevanje interdisciplinarnosti je posebej problematično v okviru raziskovalnega polja humanističnih ved, ki načeloma pogrešajo vnaprej postavljeno znanstveno hierarhijo in njeno informacijsko podprto uveljavljanje. Interdisciplinarna humanistika mora povezovanje različnih disciplinarnih pristopov zato izvesti na imanentni konceptualni in komunikativni ravni.
Hermenevtična metodologija naj bi v tem pogledu uveljavila notranje gledišče interkonceptulnosti, ki prehaja med različnimi raziskovalnimi polji. To omogoča prepletanje analitičnih in sintetičnih vidikov raziskav, kar je še posebej pomembno pri obravnavi tematike nihilizma, ki ni opredeljena le predmetno-teoretsko, marveč tudi praktično-eksistencialno. Na podlagi tega lahko teoretska dognanja filozofije, zgodovinopisja, religiologije, raziskav literature in umetnosti, pričevanjske hermenevtike, religiologije, kulturnih študij ter fenomenološke teorije tehnoznanosti oblikujejo družbeno relevanten interdisciplinaren diskurz, ki naj potrdi znanstveno, izobraževalno in kulturno veljavnost obravnavane tematike.
Potrebno je poudariti, da vodja in člani raziskovalne projektne skupine delujejo v visokošolskih, kulturnih in medijskih ustanovah, kar omogočilo neposredno aplikacijo raziskovalnih rezultatov predloženega projekta v izobraževalnem, kulturnem in širšem družbenem prostoru. Izvedba podanega raziskovalnega projekta je zastavljana tako, da konceptualizacija tematskih toposov vključuje svojo komunikativno razširitev. Na podlagi tega pridobi razvijanje interdisciplinarne humanistike dodatno relevanco, saj se znanstveno-disciplinarni vidik raziskav lahko uveljavi v širšem obzorju učinkovanja humanistične vednosti, ki je vselej tudi vrednostno opredeljena. To je še posebej pomembno pri obravnavi take teme, kot je nihilizem, ki zadeva razvrednotenje smisla humanosti in hkrati narekuje vprašanje možnosti nove humanizacije.