Čeprav se sodobno literarno dogajanje razgrinja v živopisno, notranje bogato razslojeno in razprostranjeno pokrajino, v kateri se gibljejo ne le avtorji in njihovi založniki, temveč tudi literarni kritiki in teoretiki, spremljevalci in sprejemniki književnih umetnin, bralci, se zdi, da v današnjem, globaliziranem in tehniziranem svetu, v svetu oglušujoče kakofonije tisočerih, medsebojno preglašajočih se glasov glas literature same – njen nagovor in njena govorica, bodisi na meji tišine bodisi vzpeta v zamahu krika – zveni in odzvanja v praznem, domala brez odmeva, potisnjen vstran in vkraj, kot postranska stvar postavljen na okrajek, pahnjen na rob ne-slišnega.